8 ZLATIH PRAVIL IZDELAVE DOMAČE KOZMETIKE ali KAKO SE IZOGNITI NAJPOGOSTEJŠIM NAPAKAM

Ko sem se prvič lotila izdelave domače kozmetike, sem tudi sama naredila določene napake, zaradi katerih se mi je izdelek ponesrečil. Je že res, da se na napakah največ naučimo, a prihranite si čas, potrpljenje in predvsem dragocene sestavine. Ni razloga, da vam izdelek ne bi uspel, če sledite določenim pravilom.

Lara (uni.dipl.ing.kemije), iz podjetja Safecosmo,kjer se ukvarjajo z varnostjo kozmetičnih proizvodov in pripravo dokumentacije mi je zaupala, katere so najpogostejše napake, ki se zgodijo izdelovalcem domače kozmetike. Za vas sva zapisale 8 zlatih pravil izdelave domače kozmetike, ki vam bodo pomagala do boljših izdelkov.

1.       ZANESLJIVI RECEPTI

Marsikateri izdelovalec domače kozmetike- predvsem začetnik, najprej poskusi z izdelavo na podlagi že obstoječih receptov, ki so dostopni na spletu. Ni nujno, da so ti recepti tudi zanesljivi. Izogibajte se receptom ki merijo količino v žlicah, skodelicah, kapljicah in podobno. Takšni zapisi so napačni. Kako naj vemo, kako velika je bila skodelica katero je uporabila avtorica recepta? Lara še posebej poudarja, da je takšno zapisovanje receptov povsem nezadostno za izdelavo ocene varnosti. Preden se lotite pisanja lastnih receptur, se lahko za začetek lotite zanesljivih receptov, ki so zapisani na gram natančno.

2.       PRAVILNO PISANJE RECEPTOV

Formuliranje receptov je osnova za nadaljnje delo in ga moramo opraviti natančno in dosledno.

Najbolj primerno je zapisovanje formulacij v gramih (g) ali volumnu (mL)-pri čemer pa moramo posledično izračunati maso iz enačbe za gostoto.

Priporočeno je, da formulacije za vse vrste kozmetičnih izdelkov (razen za mila) pišemo na 100 g! Na ta način je enostavno določiti delež (odstotek) posamezne sestavine, saj 1g ustreza 1 % gledena celotno količino. Pisanje receptur običajno razdelimo na fragmente glede na različne faze. To pomeni, da npr. recept za emulzije pišemo v treh fazah: vodna faza (faza A), maščobna faza (faza B), aktivna faza (faza C)-dodatek aktivnih sestavin. Na podlagi posameznih faz si izdelamo proces proizvodnje in določitev zaporedja dodajanja sestavin.

Za natančno odmerjanje uporabljamo natančno tehtnico z razdelkom (natančnostjo) vsaj 0,01g. Še posebej, ko izdelujemo vlažilne kreme.

3.       PISANJE SESTAVIN NA DEKLARACIJO

Imena sestavin lahko zapisujemo s komercialnimi imeni, vendar je v primeru želje po prodaji kozmetičnih izdelkov potrebno navesti tudi INCI imena sestavin. Pomembno je, da so napisana v pravilnem vrstnem redu. Na prvo mesto z INCI imenom zapišemo tisto sestavino, ki je je v izdelku največ in tako naprej vse do tiste, ki je je v izdelku najmanj.

4.       UPORABA AKTIVNIH DODATKOV

Pri uporabi aktivnih dodatkov moramo biti posebej pozorni na uporabljeno količino le-teh in način uporabe.  Velika natančnost je ključnega pomena pri odmerjanju količine, saj lahko v nasprotnem primeru izdelek povzroča resne neželene učinke!

Pri dodatku eteričnih olj je potrebno upoštevati določene omejitve glede količine, uporabljene v posameznem izdelku. Standarde o dovoljeni količini določa IFRA  (združenje, ki določa standarde na področju et.olj (alergenov) in drugih dišavnih komponent). Da lahko izdelek uspešno prestane oceno varnosti, mora biti uporaba aktivnih dodatkov (et.olj) znotraj dovoljenih standardov.

Tako recimo balzam za ustnice lahko vsebuje do 0,5% eteričnega olja, naravno domače milo do 3% in maslo za telo do 1%. Znotraj teh omejitev obstajajo tudi določene izjeme s še strožjimi omejitvami (fototoksična et. olja, posamezni alergeni, itd.).

Aktivne dodatke, ki jih v recepturi označimo kot C faza, dodajamo v izdelek pri T = 40 °C ali manj.

5.       UPORABA KONZERVANSOV

Uporaba konzervansov je neizogibna pri izdelkih, ki omogočajo rast mikroorganizmov (vsebujejo vodo, proteine, živalske sestavine, ipd.) Vse preveč napačnih informacij se širi o uporabi »naravnih« konzervansov. Ob tem je pomembno omeniti dejstvo, da antioksidanti niso konzervansi. Prav tako ekstrakti raznoraznih zelišč in rastlin v splošnem niso na spisku konzervansov Uredbe ES št.1223/2009 in jih ne moremo uporabljati kot nadomestilo za konzervans! Izdelek, ki namesto konzervansov vsebuje takšne ekstrakte, ni ustrezno zaščiten proti mikroorganizmom. Posledično ima takšen izdelek krajši rok trajanja. Pri uporabi konzervansov (in tudi ostalih sestavinah) vselej natančno preberemo in upoštevamo navodila ter priporočila proizvajalca!

 6.       SKRB ZA HIGIENO IN ČISTOČO

Za izdelavo kozmetike ne uporabljamo istih pripomočkov kot za kuhanje. Uporabljamo ločene mešalnike, pribor in vse kar potrebujemo za izdelavo. Za shranjevanje uporabimo primerno embalažo, ki jo steriliziramo (toplotno ali tekoče – alkohol). Prav tako pred vsako uporabo steriliziramo vse pripomočke. Ob proizvodnji poskrbimo za čisto okolje in delovni prostor. Prostor, namenjen za proizvodnjo kozmetičnih izdelkov, mora biti ločen od ostalega bivalnega prostora. To je še posebej pomembno pri tistih izdelkih, ki jih želimo ob ustrezni certifikaciji tudi prodajati.

Za proizvodnjo kozmetičnih izdelkov uporabljamo le kakovostno, destilirano,mikrobiološko neoporečno vodo. Ko govorimo o destilirani vodi mislimo predvsem na deionizirano/destilirano vodo (brez toksinov, dodatnih mineralov, ipd.)

Če je le mogoče se pri prodajalcu/proizvajalcu prepričajte kakšno destilirano vodo kupujete. Ali je bila pravilno skladiščena, je sveža? Najbolje je, da je voda seveda sveža, ne dolgo skladiščena, ter s kratko potjo do iztoka.

7.       URAVNAVANJE PH IZDELKOV

Ko govorimo o pH kože, v bistvu govorimo o njenih izločkih. Vsak organizem ima svoj lasten pH, pri čemer ne moremo govoriti o točno določenem pH za vse ljudi, saj je to individualna lastnost. Prav tako na podlagi tega ne moremo točno določiti kakšen pH kreme je primeren za vse uporabnike. V splošnem velja, da naj bi bil pH kreme za obraz v razponu od cca 5-6,5. Prav tako je potrebno upoštevati v kakšnem pH območju delujejo konzervansi, saj so učinkoviti le v določenem pH območju; nekateri imajo ozek spekter delovanja glede na pH medija. Vse snovi, ki so topne v vodi in spreminjajo vrednost H3O+ ionov, imajo vpliv na pH. Med te snovi sodijo seveda tudi konzervansi, aktivne snovi in druge sestavine. Olja oz. maščobe pa so sestavine, ki jim ne moremo izmeriti pH vrednosti. Tako brezvodnim/anhidridnim izdelkom ne merimo pH, saj to ni mogoče.  V primeru, da ima naš izdelek previsok pH, ga lahko znižamo z uporabo mlečne ali citronske kisline.
V primeru prenizkega pH, lahko zvišamo le-tega z dodatkom 20% raztopine NaOh/natrijevega hidroksida.

8.       IZBOR IN SEGREVANJE OLJ

Najbolj smiselno je, da pri izdelavi (recimo kreme ali mazila) izberemo olja z različnimi lastnostmi. Lara priporoča, da olja, ki imajo podobne lastnosti npr. olje breskovih koščic, olje mareličnih koščic ali olje grozdnih pečk nima smisla kombinirati saj se funkcije podvajajo.

Olja in maščobe ne pregrevamo nad priporočeno temperaturo. Pri izdelavi emulzij pri kateri uporabimo emulgator, zgoščevalec in olja, upoštevamo temperaturo tališča emulgatorja (pri nekaterih emulgatorjih se ta giba okoli 80 stopinj C). Nerafinirana olja ne pregrevamo. To pomeni, da jih dodamo v oljno fazo tik pred združitvijo oljne in vodne faze. Na ta način ohranimo večji delež kvalitetnih komponent v olju. Tudi nekatera masla, ki so nerafinirana ne pregrevamo – skrbno nadzorujemo T tališča na termometru.  Olja z večkrat oz. visokim deležem nenasičenih maščobnih kislin, ki veljajo za bogato vsebnostna je najbolje dati v hladno C fazo (do 3%). Takšna olja so recimo arganovo, borage itd.